“Naša Tereza” zdej ve, kok je njena cena. Račun bo pa jebaču poslala.
Par dni nazaj so mi sporočili, da je šel še zadnji izvod moje knjige. Če že mama ne zna bit pridna, pa so vsaj otročički pridno zapustili gnezdo in se odkotalili po svetu. Dva sta se celo v Savdsko Arabijo ušunjala.
Feeling je podoben tistemu, kokr če maš kak čuden mozolj. Drkaš ga in drkaš, ker te živcira, pol ga končno enkrat iztisneš in si srečen k budala, čez dve minute pa je že dolgčas: “In kaj bom zdej drkala?”
Dve leti in pol ukvarjanja s tem je too much. Ker sem v samozaložbi dosegla glih vse, kar se je dalo. Več kot tok en sam človek ne more narest. Mogoče bi si knjiga zaslužila veliko več, ampak sem si maybe sama kriva, ker nisem nikoli poslala nobenga teksta na založbe. Jebat ga, jaz dejansko nimam cajta čakat eno leto, da pridem na vrsto, da me preberejo, in da se šele pol začnejo odločat, če je sploh vredno za objavo.
Bremzaj
In ko sem kasnej prebrala še Mazzinijev zapis Kako izdati knjigo, sem se takoj najdla v samozaložbi. Itak, da je velik bolj romantična zgodba zdej za razlagat naokol, kako sem šla pa jaz kr sama celemu svetu nasproti.
Ampak človek se izmozga. Če bi hotla povedat, kaj vse se mi je zgodilo v dveh letih in pol, bi rabla pet kolumen. In pol bi spet Crnkovič: “Dej se pliz mal bremzaj pri dolžini.” Kako, če pa kr vre iz mene, ko začnem? Ne me ustavljat.
Par dni preden so mi sporočili, da je šla še zadnja knjiga, sem se odločila, da se vržem v novo. Ko sem videla, da mi hoče folk pošiljat keš v kaselc, če jim skopiram kolumne, mi je blo jasno. Da smo spet tam. Sam da tokrat ne bom blog nametala v knjigo, ampak kolumne, kar je v bistvu isti šmorn. Napišem še štiri dodatne zgodbe, k ne bojo na Fokuspokusu, pa vidmo spet, ko zagledamo v tiskani verziji.
Drama queen
In ko to povem folku, je vedno prvo vprašanje: “A boš zdej pri založbi al spet samozaložba?” Džizs, folk, kaj je to tok pomemben? Založba ni nobena garancija. Še manj samozaložba. In spet mam isti blem k prejšnjič. Jaz eno leto, da preberejo moj tekst, ne bom čakala. Kokr jih vse pobira letos, bo tud mene ziher. Kok bi sploh verjeli v moje kolumne? Bit spet sama za vse, že vnaprej me glava zaboli, čeprov je zmaga bit sam svoj šefe.
In če rečem sama, seveda pretiravam, tko kot se za ta pravo drama queen spodobi. Ker knjigo sam izdat ni lahka. Ni to tko na easy, k zjutri težit tetam mercatorcam: “A lahk sixpacka na puf?”
Že ko pomislim na tekst in popravljanje presledkov, mi zakuha v buči. Sam tokrat sem mela za sabo urednika in je vsaj to poštimano. Kako jaz pošljem mail in tekst? Za Word še nisem slišala. To je vse na kup zmetano, napol dislektično, površno, pa nobenega presledka za vejico in piko. Kakšni odstavki. Vse na horuk pa hojladri, tko k mi možgani tist moment brnijo.
“Mami, mene majo za seminarsko na faksu!”
Sej ni čudno, da me je dal dva tedna nazaj za nalogo študentom na faksu. Kle mate njen mail, zdej pa vse naredte. Naslov, podnaslov, vse. “Mami, mene majo za seminarsko na faksu!” Da popravljajo napake za tabo, pa si rajš tih.
Ker ko je blo treba vse to popravljat za prejšnjo knjigo, sem ponoč sanjala presledke. S tem, da nisem delala sama. Ta knjiga je skupek mene pa FB frendov oz. bralcev. Vsi smo delali vse. En mi je dal naslovnico, drug napisal spremno besedo, četri pomagal popravljat tekst, na Word in vse so mi seveda mogli drugi dat. Kaj je to kolofon? Pa da rabim CIP pa NUK častit s knjigami, tud nisem vedla. Nč nism vedla.
Sej v življenju najboljše stvari tko ratajo. Vrži se kr v nekam, pa boli te patka. Pa nej življenje prinese svoje. Dobimo pa itak točno tist, kar si zaslužimo.
Kako flow teče
In ko je bla knjiga enkrat vzun, je šlo naprej spet samo zarad pomoči bralcev. Hvalili so me okoli, me priporočali, promovirali itd. Tebe naredijo bralci, to je dejstvo. In bralci so tisti, k povejo, kaj je dobr. No, če te ne berejo bumbarji. In še vedno mam ful neko strahospoštovanje do njih. Vsakič mislim, da sem napisala zanič in nikol ne vem, kakšen bo odziv. Mogoče tud zato, ker sem sama ful strog ocenjevalc. Ko mi hoče folk pošiljat besedila, če lahko povem, kaj mislim, jim vedno rečem, da se jaz ne počutim neki poklicano za to, da bom drugim solila pamet, kok dobr al slabo pišejo. Pa še vse primerjam s sabo. Kok duhoviti, kako flow teče, kakšen je zaključek. Taka nima kej ocenjevat.
Ko sem bla enkrat nekje ponesreč v žiriji v predizboru ene literarne scene, sem dajala sam dvojke pa trojke. Kje so petke? In ko je frend, k ma založbo, iskal folk, ki bi bral tekste nadebudnih avtorjev, je men takoj rekel, da ne, da jaz pa ne bom brala. “Ti bi vse v koš fuknila.” Mogoče res.
Oh in spljoh
In tud za to knjigo ne dvomim, da jo bomo s skupnimi močmi sestavli. In je bla debata s Crnkovičem, da mogoče ne bi bla slaba ideja, da on kot urednik vseh teh kolumen napiše spremno besedo. Vseen je on tist, k lahk največ pove, kako je potekalo. “Si napisal že kdaj spremno?” “Itak.” “Ziher? Sam da bo dobr. Ziher? Jaz hočem sam dobr. Kle maš ful materiala. Veš, kaj bi jaz iz tega naredila.”
Dej, ženska, najboljš, da si kr sama napišeš spremno besedo pa opišeš, kok si oh in spljoh. Dej mal sodeluj.
Jaz pa sodelovanje, ja. Še vedno se izogibam enemu pogovornem večeru z mano. Ker si za mesec kulture želijo glih mene. “Povej honorar.” Fuck, kako nej sebe ocenim? Kakšno ceno si dam? “Pa nimam pojma jaz nč to. Kok bi pa vi dali?” “Tok pa tok.” Uf. Najrajš bi tipično strelsko hitr izustila: ”Kok? Da pridem sam jaz, ena Tereza tam, samo sebe izigravat, pol mi pa še tok plačate?” Sam se treba mal nazaj držat, kokr da je to teb neki čist normalnega. ”Ja, lepo. Sam jaz trpim. Bom razmislila.” Ker vsakič dobim skor čir na želodcu.
Zdej me že en teden skrbi, kako nej v bistvu vse skenslam. In kokr se mi zdi fajn, bi še vedno trpela. Kdaj se mi tok ne da več. Delit sebe z drugimi, da lahko pol drugi rečejo “naša Tereza”. Ne da se mi več javno secirat same sebe, pa čeprov ne povem zares skor nič.
In ne da se mi bit “naša” Tereza, ker še svoja nisem. Najrajš bi odfukala Facebook in Twitter in vse te jebe, rekla folku, da se grem zdravit zarad alkota, pa izginila tja nekam v mavrico. V pizdu mater.
Je pa vse za neki dobr. Zdej vsaj vem, kakšno ceno mam. Kok sem vredna. Kok stane ura z mano. Račun bom pa jebaču poslala.
Creepyatrija Tereze Vuk je naprodaj tudi kot digitalna knjiga v spletni knjigarni in knjižnici Biblos.