Kdor sprinta ta listek, je bedak. Peace, ljubav, bok. Miro

“Ti, a misliš, da so Hrvati res takšni?” me je vprašala mama. 

“Kakšni?” sem naivno vprašal.

“Takšni, kot nam jih zadnje čase kažejo politiki in mediji,” mi je poskušala pomagati.

“Aja, takšni…” sem resignirano začel to običajno mantro, da ne smemo generalizirati, ampak da je treba za vsakim takšnim posploševanjem prepoznati konkretno agendo, ki ponavadi pove več o tistem, ki to govori, kot pa o tistem, na katerega se nanaša.

A tudi po maminem odhodu mi še ni šlo iz glave, kako lahko banalen medijski diskurz zamaje celo njo, ki je končala učiteljišče v Zagrebu — saj je bilo iz Brežic tja najbližje do dobre šole —, katere sestra živi na Reki in ki ji je Hrvaška najljubša poletna destinacija.

Zares zdrznil pa sem se, ko mi je šlo skozi glavo, da bi jo iz perspektive polletnega gledalca HRT in bralca hrvaškega tiska tudi sam skoraj vprašal:

“Ti, mama, a misliš, da so Slovenci res takšni?”

Sebični in neorganizirani

In če bi mi pomagala z vprašanjem “kakšni?”, bi ji hitro znal zdrdrati: sebični in neorganizirani; s civilno iniciativo, ki edina nastavlja ogledalo (z žico) omejeni oblasti; s svetovnim prvakom v poletih, ki pa ga ekipa ob nedeljah potegne navzdol; in čisto sveže, s predsednikom vlade, ki po šestih minutah telefonskega pogovora še vedno misli, da se pogovarja s prihodnjim kolegom, ne pa s profesionalcem druge vrste, ki ljudi njegove sorte rad po telefonu “u zdrav mozak”.

No, in zdaj lahko na sebi preizkusim, ali znam za vsakim takšnim posploševanjem prepoznati konkretno agendo, ki ponavadi pove več o tistem, ki to govori, kot pa o tistem, na katerega se nanaša. Se bom res spraševal, kaj nam to, kako nas vidijo, pove o njih, Hrvatih — in se ujel v past novih posploševanj?

Ne, ne bom, raje bom kar se le da konkreten in oseben.

Vedite, da je v težavah

Ko slišite premiera ene države govoriti o drugi, vedite, da je v težavah. Premier, ne država. To počne bodisi zato, ker se mu maje položaj, ali pa zato, ker je bitko pod mizo že izgubil in si hoče zdaj reševati obraz.

Ko je Milanović nabijal Vučića in hrvaško-srbsko mejo zapiral za srbske voznike, je ravnal protievropsko. To je počel zaradi domačih volitev (in pod vplivom ameriškega svetovalca).

Ko se je Cerar izgovarjal na Milanovića, ko je postavljal žico na slovensko-hrvaški meji, so ga v resnici pod mizo stiskali drugi, severni sosedje.

V tem je — mimogrede — tudi ključna razlika med tem, ali ne jamraš in rešuješ probleme ali pa prideš na tiskovno konferenco z listkom, na katerem piše: “Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.”

Ko sem to videl, se mi je po dolgem času stožilo po kakšnem predavanju dr. Rastka Močnika, ko nas je študente sociologije kulture držal pokonci s performativi in besednimi dejanji.

Ta listek se mi zdi tipičen primer tega, da ti z besedami pač ni uspelo o(d)praviti dejanja — razen če za dejanje ne štejemo, da si se pošteno osramotil.

Hrvaški komik in finančni minister

In zdaj bodimo malo človeški in si poskušajmo predstavljati človeka, ki sta ga isto popoldne poklicala hrvaški komik in finančni minister, da bi mu predlagal svoj odstop.

Če je bil Mramor slučajno drugi — ker v vsaki pošteni vladi bi finančni minister moral biti drugi, ne prvi —, se mu je kaj lahko zgodilo, da ga je pričakal odgovor: “A me ti tud mal u zdrav mozak?” — tako da je Mramor verjetno pomislil, da je dobil napačno številko in da se mu je namesto prvega ministra javil kak njegov impersonator.

“Čeprav…”, bi v tem primeru pomislil Mramor in pahorjansko dodal: “What’s the difference?”

Ko bi po nekaj minutah oba ugotovila, da vendarle govorita prava — čeprav tudi ne nujno oba pri zdravi —, bi se hitro zmenila, da sta se itak že vse prej vse zmenila in da se pravzaprav nimata kaj pogovarjati.

Zakaj je Cerar sprintal ta listek

Zato je potem Cerar najbrž hitro sprintal listek “Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.” — in odbrzel na novinarsko. Pričakoval je namreč, da se bo tam nadaljevala hrvaška sovražna propaganda.

Ko pa so ga tam spet začeli nagovarjati kot pr(a)vega ministra, se je za hip zmedel. V glavi še vedno odzvanjajoči odgovor “peace, ljubav, bok” bi bil ob soočenju s katero od novinark o namesto kot produhovljenost razumljen kot — žal, spet pahorjevski — govorno spolno nadlegovanje.

Od tod naprej bi nadaljevanje znal bolje povzeti Boris Dežulović. Samo upam lahko, da si bo pogovor “obeh” premierjev izbral za sobotni Objektiv.

Smo Slovenci res taki? Da s konja z ročaji pademo tako globoko pod nivo? Da ne ločimo komika od predsednika vlade? Da lovimo visoko divjad in ribe v plitvini z isto žico?

Ne, nismo, a predsednika pa imamo takega. Oba. Zato ne jamrajmo. Iščimo rešitve.

In zato na koncu, kot na koncu maila: kdor sprinta ta listek, je bedak.