Mramorjeva usoda: v SLO politiki preživijo tisti, ki jih ne jemljemo resno

Cerar je pred težko odločitvijo: should he stay or should he go? In kar je za predsednika vlade najhuje, izbira lahko le med slabim in slabšim — med strelom v levo ali desno koleno. Če Cerar vzame Mramorja v bran — kar je nenazadnje že nakazal z izjavo, da ni razloga za hujše sankcije —, tvega veliko.

Popoln odmik od vseh predvolilnih obljub in razočaranje javnosti sta še najmanj, kar mora skrbeti premierja. Tudi padec podpore vladi lahko preživi, do rednih volitev je še daleč. Bo pa Mramorjevo preživetje terjalo svoj davek. Cerar bo obtičal z nekredibilnim ministrom, ki bo ne bo v stanju izpeljati niti najmanjših premikov. Z mlinskim kamnom plačnih dodatkov bo vsakršno pogajanje vnaprej obsojeno na neuspeh.

Ob tem ga bodo na afero še dolgo opozarjali mediji — kar je seveda prav. S katastrofalno komunikacijo si je jamo izkopal sam, z opravičevanjem in stupidno argumentacijo pa agonijo samo še podaljšuje.

Vedno bolj spominja na Viranta iz predvolilnega obdobja leta 2011, ko se afera z ministrskim nadomestilom — po njegovi krivdi — ni in ni zaključila.

Neizbežno nekdanji

Mramor je zato skoraj neizbežno že nekdanji. A tu se težave šele začnejo. Že iskanje njegovega naslednika bo zahtevno. Sredi mandata in pri vseh teh aferah je ministrski stolček nezanimiv — vsaj za prvoligaše. Zamenjava ministra bo oslabila moč največje stranke, koalicijskim partnerjem pa bodo zrasli apetiti. Padca vlade resda ni na vidiku, toda dogajanje močno spominja na Pahorjevo vlado, ki je razpadla prav zaradi takšnih bitk na Gregorčičevi. Če hoče Cerar preživeti — in če si želi še kaj drugega od političnega hiranja —, mora najprej opraviti z Mramorjem, nato pa še s svojimi partnerji. Prvo nalogo mora opraviti zato, da pomiri javnost in pokoplje afero. Drugo pa zato, da ponovno prevzame krmilo na Gregorčičevi.

Pač

Najhuje pri vsem skupaj pa je, da morebiten padec ministra ne bo posledica slabega dela ali nedela, temveč minornih nadomestil.

Mramor ima to nesrečo, da ga (medijska) javnost jemlje resno. Jasno namreč postaja, da v domači politiki ne preživijo najmočnejši, temveč tisti, ki jih ne jemljemo resno. Če bi se v njegovi koži znašla Erjavec ali Pahor, bi bilo drugače. Teh dveh smo že vajeni.

Pahorjevo gostovanje v oddaji Na žaru resda ni najhujša domislica aktualnega predsednika države, ni pa nekaj, kar bi krepilo predsedniško funkcijo. Prej nasprotno. A to je malenkost v primerjavi z neokusnim vzklikanjem na maturantski paradi. Čeprav že od začetka predsedniške kampanje premika meje še okusnega, je tam najbolj prekosil samega sebe.

Kaj pa javnost? Odmahnemo z roko, češ, Pahor pač.

Isto velja za Erjavca. Afera s prisluškovanjem in predolg jezik na eni od lokalnih televizij bi odnesli vsakega ministra, samo Karlu uspe brez praske preživeti vse. In že gre naprej. Na vsebinske očitke v interpelaciji in vprašanja s hrvaškim vikendom ne odgovarja z argumenti, ampak z norčevanjem iz poslanca in predlagateljev.

Kaj pa javnost? Odmahnemo z roko, češ, Erjavec pač.

Njegovo preteklo delovanje je postalo alibi za vsakokratne neumnosti, naj gre za nakazovanje izida arbitraže ali neukrepanje v primeru nezakonitega ravnanja veleposlanice v Parizu.

Genialno. Če si dovolj dolgo klovn, ti ljudje oprostijo. Dobro za erjavce in pahorje slovenske politike, slabo za državo in njene interese.