Nekoč in danes z Lukom: Seks in sprava, pot in cilj, srečna z njim in sama
Vsaj pol tega časa. Še danes si težko priznam, da so se težave kazale že od prvega dne dalje. Ampak naj tokrat raje povem nekaj o tem, kaj naju je držalo skupaj.
Na začetku sva bila vsaj navidez zadovoljna drug z drugim — predvsem pa sama s sabo. Z izbiro študija in z okoljem, ki naju je obdajalo. Pljuskanje morja, tople temperature, večeri ob čaju in indijskih oreščkih, vsak zatopljen v svojo stvar ali pa v drug drugega. S pogovori o tem, kakšno življenje si predstavljava.
Predstavljala pa sva ga si enako. Čim uspešneje zaključiti študij, si poiskati službo, morda nekoliko preizkusiti tujino, potem pa si ustvariti družino in se z dvema majhnima pamžema in psom čim več sprehajati v naravi. Lenarjenje in sanjarjenje pod krošnjami jesenskega drevja, igre z žogo, ko bosta otroka starejša, pa hoja v hribe in raziskovanje mest.
Alge in filmi
Ko sva se skupaj preselila, sem imela osemnajst let, obiskovala sem prvi letnik fakultete. Ko še skoraj nihče ni vedel, kaj so superživila, sva jedla spirulina alge, poznala vse nevarne E-je na pamet in kupovala zgolj ekološka živila. Nehala sva jesti meso.
Danes vem, da sem nasedla marketinški strategiji. Danes bolj kot po dragih goji jagodah z drugega konca planeta posegam po sveže obranih borovnicah in zelju. Neekološkem.
Najin čas so poleg prehrane, ki je obema veliko pomenila, okupirala obvezna predavanja in vaje, seminarske naloge, učenje pozno v noč, dodatna literatura, knjige in sprehodi. Takrat še nisem imela takšnega veselja do teka kot danes. Oh, kako bi šele potem uživala. Pokrajina je bila za tek idealna.
Gledala sva veliko filmov. Obema so bile všeč drame. Skoraj tekmovalno vsa iskala tudi dobre komedije. Kadar sva kakšno odkrila, sva jo gledala večkrat. Tais-toi (Ruby & Quentin) z Depardieujem v glavni vlogi mi je bila ob vsakem ogledu bolj smešna.
Seks, sprava, smučanje
Tudi seksala sva rada. Veliko in marsikje. Tudi na travniku hriba, ki krade pogled med vožnjo po avtocesti. Seks je ohranjal najino zvezo. Kričanje, metanje kozarcev v tla, jok, sprava, objem — in nato seks. Groza.
Med tednom sva jedla na študentske bone, čez vikend, ko se je večina najinih kolegic in kolegov na faksu zabavala, pa v izbranih restavracijah ali pa kuhala doma. No, jaz sem predvsem asistirala. Bila sem zelo zadovoljna, ker od mene kot ženske nikoli ni pričakoval, da bom prevzela gospodinjstvo. Delo sva si enakopravno razdelila. WC je vedno počistil on. No, saj ga je tudi najbolj umazal.
Na zunaj sva živela perfektno življenje. Bila sva najboljša študenta v svojih letnikih, mlada, lepa, zaljubljena, zdrava. Hodila sva v hribe, raziskovala jezera, gozde poti in obiskovala mesta. Smučala sva.
Bil mi je zgled…
Sreča z Lukom je bila takrat močnejša in vabljivejša od sreče, ki sem jo bila takrat sposobna doseči sama. V to sem prepričana. Če bi bila v prvem letniku fakultete sama, bi veliko več obiskovala zabave. Pa ne zato, ker bi mi bile všeč, ampak ker bi mi bilo preprosto dolgčas. Nikoli ne bi hodila v hribe, se naučila toliko o odnosih in sami sebi. Zagotovo se tudi ne bi tako predala študiju, kot sem se lahko ob njem.
Glede tega mi je bil zgled. Imel je skoraj same desetke. A študirala sva popolnoma različne stvari. On naravoslovje, jaz družboslovje. Najbolj sem se navduševala nad filozofijo. Njemu se je to zdela nesmiselna veja raziskovanja. V tem ni “nobene koristi”, kot se je večkrat izrazil.
Velikokrat mi je to povedal, jaz pa sem ostro nasprotovala. O tem sva se lahko prepirala ure in ure. To mi je bilo na nek čuden način celo všeč.
… ali pa tudi ne
Nikoli ni bral knjig. Na morju je enkrat vzel v roke Ibsnovo Noro, ki sem jo vzela s sabo, in jo označil za brezvezno. Prebral je tudi Pamukov roman Sneg in ga celo pohvalil, a po mojem le zato, ker sem mu povedala, da je dobil Nobelovo nagrado. Sama je takrat nisem utegnila prebrati, ker sem se trudila z razumevanjem Chomskega. Zato sem ga prosila, naj mi jo na kratko povzame. “Ne da se mi,” je rekel.
Kregala sva se tudi o muslimanih. Čeprav takrat begunci še niso bili aktualni, smo na fakulteti obravnavali danski, nemški in nizozemski asimilacijski/integracijski model. Z njim sem hotela razpravljati o razlikah, vendar se je izkazalo, da imava že v osnovi popolnoma različne poglede. Vedno je že v osnovi zavrnil mojo prvo tezo.
Njegov drugačni pogled na to, kar se je meni zdelo samoumevno — da si namreč vsi ljudje zaslužimo enake pravice —, me je prizadel in vrgel iz tira. Vem, da sem mu že takrat rekla, da me je sram, da delim posteljo z nekom, ki tako misli.
Svoja stališča je nato omilil. Če je pogovor nanesel na nekaj, o čemer sva imela diametralno nasprotno mnenje, je zamenjal temo ali jo obrnil na štos. Zelo dobro je pripovedoval vice.
Pot in cilj
Glede vsega, kar naju je razdruževalo, bi si morala razjasniti stališča že takrat. Toda kljub temu je bilo obema marsikdaj lepo. Tako lepo, da nisva hotela, da bi se končalo. Večkrat sva si naredila piknik v naravi ali cel dan poležavala na gozdni jasi in strmela v nebo.
Zaradi teh trenutkov nisva gradila na popolni iskrenosti. Če bi, bi se najina pot kmalu končala.
Dejstvo je, da sva v času, ki sva ga preživela fizično eden ob drugem, psihično pa vedno bolj narazen, razvijala v popolnoma različna človeka z različnimi stališči in pogledi na okolico, življenje in svet.
Morda si še vedno deliva enake sanje. Toda najini poti, po katerih jih hočeva doseči, sta popolnoma različni.