Meč je močnejši od tisočih besed, a megabajt je močnejši od tisočih mečev

5.1.2016 / 06:08 Komentiraj
Smrt šejka Nimra razkriva strah in šibkost starega imperija. Informacije potujejo hitreje kot lahko kdorkoli seka glave.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Usmrtitev šiitskega klerika, domnevnega terorista, šejka Nimra al-Nimra so Savdijci zapakirali v usmrtitev še 46 drugih domnevnih teroristov.

Pridevnik “domnevnih” je morda za koga sporen, kajti legitimna država ima pravico, da sodi in izvrši kazen v skladu s svojimi zakoni in običaji, pa če nam je všeč ali ne. Vtikati se v zadeve suverene države je dovoljeno samo največjim, torej bivšim in sedanjim imperijem, ne pa tudi običajnim smrtnikom, ki bi radi verjeli, da je mogoče človekove pravice braniti in ubraniti.

Zelo zgovorna smrt. Vsaj tako zgovorna kot je bila sestrelitev ruskega letala.

Dokler sodba ne bo javno objavljena in dostopna tudi nearabsko govorečim, je znano samo, da je bil šejk Nimr zaradi kritike savdskega režima leta 2012 aretiran in zaprt in lani oktobra obsojen na smrt. Manj običajno pa je, da je bil obtožen terorizma. Teroristi so praviloma iz sunitske veje islama, torej vahabiti, salafisti in drugi. Vahabizem je blagovna znamka Made in Saudi Arabia. Kraljevska družina so suniti.

Razmerja moči

Poglejmo širše.

Iran, največja šiitska država, je v bližnjevzhodni vojni za nafto in vodo na strani Ruske federacije, vsaj pogojno Kurdov, dela iraških šiitov in seveda sirske vlade.

Savdska Arabija je predvsem na svoji strani. Podpirata jo ZDA in Velika Britanija in je v sporu z Iranom in Sirijo. Nemčija in Francija sedita na dveh stolih in sta nekako vmes.

Turčija je bližje Savdski Arabiji, sovražna Kurdom ter sprta z Rusko federacijo in Iranom. Izrael je sumljivo tiho. Za Hezbolah vemo, da je na strani vlade v Siriji, tako kot vsi tisti, ki so bližje Ruski federaciji.

IS/ISIS/ISIL oz. kalifat je potencialna grožnja tudi za Izrael, vendar Izrael ne more sodelovati z Iranom, čeprav bi morda lahko z Rusko federacijo. Prav tako ne more sodelovati s Turčijo — spomnimo se humanitarnega konvoja za Gazo — in se zanaša na judovski lobi v ZDA.

Ta je izgubil etapno tekmo s podpisom sporazuma z Iranom, seveda pa se ni odpovedal morebitni vojni z Iranom. Iran predseduje neuvrščenim, Savdska Arabija pa Svetu OZN za človekove pravice.

To je paradoks samo navidez. Je dokaz, da je mednarodna skupnost izgubila kompas — ne pa za to, da volkovi slabo čuvajo ovce. Istočasno je komisar OZN za človekove pravice princ Zeid Ra’ad Zeid Al-Husein, priznani jordanski diplomat, ki je v nastopnem govoru septembra 2014 v Ženevi nastajanje Islamske države poimenoval nastajanje “krvave hiše”. Mednarodno skupnost je pozval k bitki proti novonastajajoči paradržavni entiteti v Iraku in Siriji z nič kaj retoričnim vprašanjem: “Ali mednarodna skupnost verjame, da ISIS ravna pogumno, ko obglavlja ujetnike?” Enkrat drugič je predlagal še bolj bistveno: da bi se v prihodnje izognili grozodejstvom, kakršen je bil holokavst, moramo ljudi izobraževati za človekove pravice — in to tako v civilnih institucijah kot v katoliških cerkvah in v islamskih medresah.

Otroci se lahko učijo človekovih pravic kjerkoli in kadarkoli, celo v vrtcih, da bi razumeli in živeli vrednote, kakršne so enakost, pravičnost in spoštovanje.

Vizionarski pakt Roosevelt–Abdulaziz

Komisar ima omejene pristojnosti, da opozarja na kršenje človekovih pravic v članicah Sveta in drugih državah, nikakor pa ne more bistveno vplivati na to, kako močno Velika Britanija in ZDA podpirajo Savdsko Arabijo pri njeni politiki.

Dvostranska ameriška igra s savdskim hudičevim repom traja že od sporazuma, ki ga je 14.2.1945 s tedanjim kraljem Abdulazizom podpisal Franklin D. Roosevelt. V tej igri je nafta zlato, človeška življenja in človekove pravice pa kolateralna škoda. V zameno za najpomembnejši energent, ki je predimenzionirani ameriški vojaški industriji po koncu vojne prinesel izjemno prednost v globalni ekonomiji, smo dobili vahabizem, ki poganja Al-Kajdo in njene derivate (oz. mutante). Nedvomno je bil Roosevelt politik z vizijo.

Toda namesto da bi ZDA po 11. septembru pretrgale stike s Savdsko Arabijo, so se v skladu s svojo obrambno doktrino odločile za dve vojni proti terorizmu obenem: in sicer v Iraku na podlagi izmišljenih obveščevalnih podatkov, v Afganistanu pa proti Osami Bin Ladnu — pripadniku savdske kraljeve družine — in talibanom, ki so mu nudili zavetje. S precej šibkim argumentom, seveda, saj talibi niso rekli, da ga ne nameravajo izročiti ZDA, samo dokaze so hoteli.

Kitajska

Doslej še nisem omenil najmočnejšega igralca v letu 2016 — Kitajske.

Enopartijska država, ki razvija svoj model med kapitalizmom in komunizmom, je po Mao Zedongu ter kulturni revoluciji in odstranitvi četverice (tudi Maove vdove) najprej postala napajalnik korporacij s cenenimi izdelki, ki smo jih konzumenti trgovskih verig kupovali in s tem poganjali svoje in kitajsko gospodarstvo.

Hkrati sta na Kitajskem potekala dva notranja procesa: selitev podeželskega prebivalstva v urbana naselja in zahodno orientirano izobraževanje s pospešenim učenjem angleškega jezika. Bolj kot razvijalci novih tehnologij so Kitajci postali mojstri kopiranja oblik in bistva tehnoloških izdelkov, ki omogočajo novo oziroma postindustrijsko revolucijo — digitalno dobo. Tako so stopili direktno v tretje tisočletje, ne da bi prehodili vso pot, ki jo je morala prehoditi zahodna civilizacija.

Med zadovoljevanjem hedonističnih potreb zahodnega in ameriškega sveta se je izjemno razvil tudi notranji kitajski trg, ki sam zase predstavlja več kot četrtino svetovnega prebivalstva.

In še pri nečem so se Kitajci pokazali bistrejše od Slovencev: zgradili so umetni otok globoko v morju in tako povečali svojo interesno sfero — Američanom in sosedom navkljub. Si predstavljate, da bi Slovenija v Piranskem zalivu zgradila otok in potem razglasila ekonomsko cono? Sočasno z gospodarskimi in demografskimi spremembami so preoblikovali in dobro opremili vojsko, ki razvija letalonosilke in nosilce amfibijskih vozil za desantne operacije.

Prav zato so začele ZDA svoje strateške sile spet premikati na Pacifik, a je zaplet z Ukrajino in raztegnjena iraška vojna, nova sirska vojna in afganistanska negotovost prisilila Američane, da upočasnijo strateške premike. Kitajska je država, ki ima pozitivno bilanco in je velik upnik tudi ZDA.

Netenje vojne

Očitno je, da naftni imperiji in na nafti temelječe ekonomije poskušajo z netenjem resne vojne na Bližnjem Vzhodu obdržati svoj položaj in ubežati neizbežnemu: družba prihodnosti bo temeljila na informacijski platformi, internetu, povezovanju lokalnih mrež v globalno omrežje — ali pa je ne bo.

Del novega omrežja bodo tudi človekove pravice. Te so spoštovane samo v primeru, če smo vsi enakovredni in enakopravni — neglede na hitrost interneta.

Res je: meč premaga tisoč besed, ampak megabajt premaga tisoč mečev. Nihče ne bo mogel sekati glav tako hitro kot potujejo informacije okoli sveta. Zato je smrt šejka al-Nimra pomembna za prihodnost, saj razkriva strah in šibkost starega imperija.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE