Pravice otrok? Kot da nas je kdo vprašal, ali se hočemo roditi v ta svet!

15.12.2015 / 06:08 Komentiraj
Vsem nam je to vsiljeno z združitvijo moškega in ženske. To sprejmemo — ali pa se vržemo v reko ali se vdamo drogam.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Svoboda, enakost, bratstvo — dediščina francoske revolucije, ki je bila krvava kot vse revolucije do danes. Biti svoboden pomeni imeti voljo, misli in pravico, da jih izraziš. Biti enak pomeni, da nima pravic samo pujs Napoleon, najenakejši med enakimi, temveč slehernik (Živalska farma). Bratstvo pa pomeni človeštvo — neglede na raso, spol, spolno, versko ali svetovnonazorsko orientacijo. Bratstvo niso samo moji bratje in sestre po mislih, ampak občestvo. Vsi.

Referendum je oblika demokracije, ki zajema tudi svobodo, enakost, bratstvo. Demokratična družba določi merila, kdaj je referendum možen in dopusten. Kadar o tem odloči sodišče, je sodba na koncu procesa izvršljiva. Komur ni všeč, da referendumi so, ta mora začeti postopek za ukinitev pravice državljanov do neposredne demokracije.

Bratstvo niso samo moji bratje in sestre po mislih, ampak občestvo. Vsi.

Referendum pač stane

Referendum stane, ampak saj stane tudi marsikaj drugega, pa to še ni razlog, da se temu odpovemo. Eni bi iz privarčevanih sredstev kupili policiji boljšo opremo. Toda policija je del represivnega aparata, zato ne moremo enačiti represivnega aparata s svobodno obliko izražanja demokratične volje. Kdor tako misli, potrebuje usposabljanje za demokracijo.

Če smo torej sprejeli preprosto dejstvo, da je referendum izraz demokratične volje najširšega kroga volilnega telesa, potem je prva naloga opravljena.

Iz ozadja v ospredje

Druga naloga je, da ugotovimo nekaj preprostih dejstev o vsebini referenduma. Tako kot so nizkocenovni letalsko prevozniki, Uber, Airbnb, internet in družbena omrežja spremenili temeljna razmerja v svetu in ogrozili monopole, korporacije, oligarhije, so tudi potisnili iz ozadja v ospredje marginalne skupine in prakse, ki so bile prej prikrite, ne pa tudi neobstoječe.

Recimo moške, ki imajo radi moške. Ženske, ki imajo rade ženske. Moške, ki imajo radi več žensk hkrati. Ženske, ki imajo rade več moških v isti skupnosti… Vse to je morda obstajalo že od začetka človeštva naprej. Obstajale so in obstajajo družbe, ki na takšne prakse gledajo povsem tolerantno, in družbe, ki jih že sama misel na to požene v paniko.

Podatek, koliko parov čaka na posvojitev in koliko posvojitev je bilo že uresničenih, je prav srhljiv. Da bi se jutri kar nenadoma odprlo lezbijkam in gejem? Dvomim.

Zakaj panika?

Vzemimo zares, da je bog umrl v renesansi in da imamo od takrat naprej samo še težave pri iskanju odgovorov na vprašanja, kdo je človek, kam gre, kaj počne, kaj sme in česa ne. Verske inštitucije (v mislih imam Vatikan) so kljub ugotovitvi, da je bog odsoten — če je sploh kdaj bil prisoten —, še naprej vztrajale pri svoji ekskluzivni posredniški vlogi med verniki in višjim. Tako so z blagoslovom kronale kralje, krščevale novorojence in jih včlanjevale v občestvo vernikov. Sklepale so sveti zakon in zavračale ločitev (razen v izjemnih primerih).

Dokaj nerodno v svetu, kjer se morda več parov razide kot pa poroči.

Ne za obljubo prihodnosti

Medtem je velik del sveta začel živeti za sedanjost in ne za obljubo prihodnosti. Ta del sveta je postal viden in to je dejstvo. Človek veliko raje slepi sebe in okolico, kot pa da bi se soočil z dejstvi. Tudi sveta družina ni bila popolna, saj je imela krušnega očeta in nevidnega biološkega očeta. Tudi začelo se ni popolno, kako naj se v popolnosti nadaljuje? Pri nas se pari že dolgo poročajo v zakonsko skupnost in ne v družino. Tako kot je bil papež priča zavezi med bogom in vladarjem, je bila poroka zaveza med partnerjema. Poroka je dogovor dveh — in torej ni nujno, da sta to moški in ženska, če s tem ne posegata v enako svobodo drugih.

Demagogija nad demagogijami

Normalno je, da imamo različna mnenja. Ljudje imamo različne predstave, kakšen je najboljši zakon zame, kakšen pa zate. Nedopustno je, da bi zaradi drugačnega mnenja drugemu omejevali svobodno izbiro.

In glavno: sklicevati se na pravice otrok je demagogija nad demagogijami. Le kdo nas je vprašal, če se sploh hočemo roditi na ta svet? Vsem nam je bilo to vsiljeno z združitvijo moškega in ženske. Vlogo smo sprejeli — ali pa smo se vrgli v reko, obesili na podstrešju, se vdali drogam.

Potem so prišli znanstveniki in zdravniki in so tam, kjer je narava rekla ne, iz te/tega ne bo otroka, pomagali z biomedicinsko pomočjo. Zdaj imajo lahko otroke tudi lezbični pari, gejevski pa bodo v težavah, če otroka ne bodo preprosto posvojili. Najeti bodo morali nadomestno mamo, to pa odpira številne etične dileme in podpira razmah kriminalnih dejanj. Maternico lahko preprosto najamemo za denar. Ponekod v svetu, predvsem v revnih deželah, se to že dogaja. Ampak ljudje in dežele zato niso nič bolj bogate. Dežela postane bogata z dobrim šolskim sistemom ter s prehransko in energetsko samozadostnostjo.

Avtoriteta

Tudi ideja, da bi stari starši posvojili vnuke, ni ravno bistra. S tem bi porušili pomembnejša družinska razmerja kot pa samo moško-ženski par.

Kar nekaj jezikovnih zadreg imamo: zakonca nista nujno mož in žena, ampak dva, ki sta uzakonila svojo zvezo. Roditelji so tisti, ki so nas rodili, torej spočeli, donosili in poslali v ta svet. Posvojitelji torej niso ravno kandidati za roditelje, čeprav so zakonci. Starševstvo, lepa slovanska beseda, ima zvezo s starešino, avtoriteto. Tudi to marsikomu ni všeč, čeprav vemo, da je res avtoritativen samo tisti, ki mu okolica prizna avtoriteto, in ne tisti, ki ji jo vsiljuje.

Zakonska skupnost je skratka pogodba, ki jo lahko skleneta dve opravilno sposobni osebi. Otroci so potomci, za katere skrbijo starši — nekdo z avtoriteto —, dokler sami ne postanejo opravilno sposobni. Zakaj bi torej veljala ena sama oblika družine (oče, mama, otroci), če s tem ne povzročamo kriminala in ne širimo bolezni in če se bomo o moráli večno prepirali?

Kaj se bo spremenilo?

Pri spustu z Blegoša me je prijatelj Jani vprašal, ali znam odgovoriti na vprašanje, komu bo dala komisija za posvojitev prednost, če istospolnim parom priznajo pravico do posvojitve: raznospolnemu paru ali istospolnemu, če bo imela na voljo enega samega otroka? In kako bo utemeljila svojo odločitev?

Nihče ne vidi v prihodnost, še najmanj v prihodnost uradniške komisije. Nihče ne more zanesljivo napovedati, v kakšni skupnosti bo otroku najbolje.

Poleg tega je podatek o tem, koliko parov čaka na posvojitev in koliko posvojitev je bilo že uresničenih, prav srhljiv. Da bi se jutri kar nenadoma odprlo lezbijkam in gejem? Dvomim. Delale bodo enako (ne)učinkovite  komisije, četudi ne bodo iste.

Posodobiti postopek referenduma

V digitalni dobi bi morali posodobiti tudi postopek referendumskega glasovanja: potekati bi moralo online, vsakdo se bi se lahko prijavil s certifikatom, zato bi lahko neposredno demokracijo prakticirali vsak dan.

Kaj pa tisti brez interneta? To je odlična naloga za nevladne organizacije. Demokracija prihodnosti bo na daljavo ali pa je ne bo.

Sem za ali proti? Dajte no: sem za dvotirne železnice, lokalno samoupravo, kooperative, varovanje naravnih virov, Evropo (ne EU) brez meja; sem privrženec politike manj je več, mirovne konference. Sreča drugega je tudi moja sreča. Pa srečno!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE