Evropa že v križarskih vojnah ni premagala islama in ga tudi danes ne bo
Nedolgo tega so me vprašali, ali se bojim beguncev in muslimanov. Odgovorila sem, da ne. Da pa se bojim evropskih politikov. Njihove politike do beguncev. In muslimanov.
V zadnjem mesecu so se moji strahovi izkazali za utemeljene.
Cameronov izpad, kako jih islamisti nameravajo pobiti, je v nebo vpijoč. Hollandov govor, v katerem je ugotovil, da je Francija in z njo vsa Evropa v vojni, prav tako. Govorance nemške ministrice za obrambo so bile vsaj neokusne. Da slovenskih politikov niti ne omenjam.
Politiki so končno spet dobili projekt, ki jih je poenotil. Vojno z islamisti. To je ta projekt. Ki je poenotil ne le slovenske, ampak tudi evropske politike.
Končno spet delijo mnenje. In to napačno mnenje.
Osvoboditev Iraka
To napačno mnenje zadeva dejstvo, da se je za vzrok problemov razglasila Islamska država. Gre za netočno opredelitev. In za neustrezno razumevanje problema.
Kar zadeva vzrok: Islamska država oz. skrajni islamisti niso vzrok, ampak posledica. Če bi vprašali marince, ki sem jim na Hawaii Pacific University predavala leta 2003, bi vam povedali, da sem jim že takrat razložila, da bo vojna v Iraku oz. ameriška intervencija za svobodo Iraka z bombami pripeljala ne samo do tega, da bo ta del sveta postal kronično konfliktno območje, temveč tudi, da se bodo določene struje muslimanov aktivirale in radikalizirale zoper ZDA.
In so se res.
Danes ne morem reči nič drugega. Zdaj, ko francoska, britanska, ruska in nemška letala spet prinašajo svobodo z bombami na Bližnji Vzhod, bo to radikaliziralo odnos in politiko muslimanov do Evrope in do vseh držav, ki so Islamski državi napovedale vojno.
Kamor povsem nespametno spada tudi Slovenija.
Radikalni islam je posledica, ne vzrok
Radikalni islam je danes, kot je bil praviloma vedno v zgodovini, posledica. Ne vzrok. Vzrok so bile vedno evropske oz. zahodne intervencije v muslimanski svet. Te intervencije so povzročale radikalne reakcije. Pričakovanje, da bo prinašanje svobode z bombami v Irak prineslo pozitivne posledice, je bilo naivno.
Morda bi se torej res morali vrniti k vzroku. K izvoru problema. Ki se mu ne reče Islamska država. Še manj islam. Ali muslimani. Izvoru problema se reče Evropa. Zahod. In njegova kolonialna drža in logika.
Križarske vojne
Morali bi se spomniti, da je konflikt med Evropo in islamom že star. Morali bi se spomniti križarskih vojn. Ki jih je Evropa vojevala v imenu svoje evropocentrične drže od 11. do 13. stoletja.
Morali bi se spomniti, da je bil v tem času islam skonstruiran kot Evropi nevarna, militantna religija, fanatična religija. Ta konstrukt je zgodovinsko nastal kot argument za križarske vojne.
Jasno, da Evropa islama ni premagala. Kot ni nikoli premagala nobenih nativcev. Vsaj ne v tem smislu, da bi postali to, kar so hoteli Evropejci. Edina zmaga je bilo iztrebljanje nativcev. Čemur pa bi težko rekli zmaga.
Danes se zgodovina ponavlja. Ponavlja se drža iz križarskih vojn. Evropejci in tudi Slovenci danes razmišljajo o islamu kot o prej omenjenem konstruktu, ki je opravičeval zahodno poseganje v arabski svet.
In tako kot je bil konstrukt netočen v križarskih vojnah, je netočen tudi danes. Tako kot Evropa ni premagala islama v križarskih vojnah, ga ne bo niti danes. Ne gre za tehnološko premoč. Gre za to, da takšni posegi Zahoda nativne skupine samo krepijo. Naredijo močnejše.
Komu to koristi? Dva odgovora.
Moramo se vprašati, komu koristi krepitev skrajnih islamističnih gibanj. Zakaj Zahod to počne. Možna sta dva odgovora.
Prvič: Evropa to počne, ker sploh ne razume, za kaj v resnici gre. Ker neumno verjame, da lahko v tej vojni zmaga. Kar je norost. Zmagal bo tako ali drugače islam. Zmagali bodo islamski skrajneži. Ki se jim vsak dan pridružujejo novi, doslej zmerni muslimani. Zahod jih dnevno prepričuje, da je bil njihov nemilitantni odnos do njih pomota.
Drugi možni odgovor: Zahod še kako dobro ve, kaj počne. Ve, kakšne so in še bodo posledice takega početja. Zahod potrebuje militarizirani islam. In to zato, da v zahodne družbe uvaja prakse, ki jih državljani Zahoda sicer ne bi hoteli nikoli sprejeti. Ne v normalnih razmerah. Recimo večje moči vojske. Večje moči policije. Strožje kontrole državljanov. Več prisluškovanja. Itd.
Na televiziji vidimo Zahodnjake, ki pravijo, da se jim vsi ti ukrepi zdijo dobri. Pravi. Da jih odobravajo. Glede na razmere. Izredne razmere. In to je vojna z islamisti.
Glede na te “razmere” se je tudi Nemčija odločila, da bo spet agresor. Da bo spet letela z vojaškimi letali nad tujimi ozemlji. Itd. Skratka: “razmere” koristijo totalitarnim dimenzijam zahodnih družb. In njihovih oblastnih struktur. In desnici. Ki se krepi. Po celi Evropi.
Hollande je tisti, ki ji je dal krila. On je tisti, ki je dal moč Marine Le Pen.