Res gre za otroke: otroke cankarjanskih mater in očetov s hrapavimi rokami

Predreferendumski prodružinski spot z naslovom Slovenija je PROTI, ki je razjezil istospolnim družinam naklonjeno javnost, ni največji moralni in komunikacijski diletantizem, kar jih je bilo kdaj v Sloveniji posnetih in predvajanih. Čeprav je butast, bi ga komot vrteli v oglasnih blokih etabliranih televizij.

Posnet je kot reklama za Telekom ali Mercator, zrežiran in zmontiran je kot reklama za Telekom ali Mercator, kvaka kot reklama za Telekom ali Mercator — v resnici pa je reklama za imaginarno in brezmadežno spočet razplod tradicionalne cankarjanske matere in psihoanalitičnega očeta.

Kdorkoli že je spot izdelal, metafora je legitimna in paše k temu, za kar se retardirani konservativci pač zavzemajo.

Najprej pa sam tekst. Spot si lahko ogledate na tej povezavi, toda za začetek si ga raje preberite. Poslušanje tekstov je vedno varljivo — še posebej takšnih demagoških. Govorjena umetniška beseda nas mimogrede nategne.

Analiza

Transkribirati tekst mi je bilo v užitek — in nisem si mogel kaj, da med stavke (v narekovajih, kurzivno) ne bi vrinil svojih komentarjev. Tekst je sicer integralen.

“Rad bi se stisnil k svoji mami. Svoje lice bi položil na njeno dlan.”

Madona, Cankar ne bi bil tako direkten niti v svoji najbolj cankarjansko materinski prozi. Položiti lice nekomu na dlan zahteva precej zapleteno telesno koordinacijo, ki pa je človeka v emotivnem, a ne ravno erotičnem afektu po mojem nista zmožna ali voljna. Iz nerodne formulacije bi sklepal, da mati noče položiti sinku dlani na lice. Kar pa nekako ne gre v kontekst.

Urbana dekadenca

“V neskončnih dnevih tavam po obzorju. Polja, drevesa, dolge poti življenja. Vse je moja mama.”

Preskok iz cankarjanske paradigme v prešernovsko strukturo in ekspozicija referendumskega konflikta. Ali po domače: šalčka kave zamujena ne vrne se nobena — da sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov v tem primeru pač odpade.

“Dnevi in leta so prah podeželskih cest.”

Retro. Kmečko. Makadam. Komu na zdravje asfalt? To je urbana dekadenca. Gojišče gejev in takšnih, a veste, družin, zaradi katerih so sprejeli nov zakon, ki ga moramo odpraviti. Zakaj smo sploh gradili avtoceste? Slovenija ni blut und boden, ampak švic in prah. To paše zraven.

Štirim milijonom hrapavih rok se ni treba bati za prihodnost

“V dolgih večerih iščem njen obraz med zvezdami in luno, da posrkam in izpijem njen nasmeh. Da se napojim ljubezni v njenem naročju. Moj oče je bil visok kakor slavolok. Skupaj sva trla orehe. Njegove roke so bile hrapave.”

Če pustim ob strani gimnazijske astronomske prispodobe ter dvoumno (in tavtološko) srkanje in pitje njenega nasmeha, pa ne morem mimo hrapave kože.

To je nekaj podobnega kot prašna cesta. Tako kot je makadam v očeh tradicionalistov edina oblika infrastrukture, ki se legitimno in literarno spaja z neokrnjeno naravo, je tudi hrapava, zdelana, ustrojena koža kot večna slovenska metafora človekova moralna legitimacija. Kdor dela, ima hrapave roké. Kdor ima hrapave roké, je priden. Kdor je priden, je pošten. “Štirim milijonom pridnih rok se ni treba bati za prihodnost.” Remember?

Kam nas je pripeljalo takšno rezoniranje iz roda v roda, lahko občutite na svoji koži. Ne na hrapavi, seveda, ampak na negovani, namazani s hidratantno kremo, napudrani. Si predstavljate, da bi se v tem spotu sin spominjal očetovih gladkih rok? To bi že bilo sumljivo. To bi lahko bil spot za tiste druge, ne za nas.

Ampak res. Prišli smo tako daleč, da metaforično zaničujemo intelektualno delo. Še malo, pa bodo tiste, ki samo tipkajo in tapkajo, namesto da bi nekaj okopavali in šraufali, začeli zmerjati s pedri. Streljajte na pianiste. Nežne roke imajo.

Bolj bibličen od biblije

“Bral je pravljične zgodbe. Ozvezdja na nebu so kodri njegovih las. Podobe planetov se zrcalijo v njegovih ognjenih očeh. Kje si, moj oči? Bo jutri dan, ko bodo ubijali ptice spominov na mamo in očeta in nam prepovedali, da izrekamo njihova imena? Še vedno sta tu. V podobah ozvezdij. Učila sta naju ljubiti in se veselila najinih življenj. Najina mama in oče sta najino žitje. Podoba veselja, ki zmaguje in bo zmagovalo za vedno. Do poslednjih dni.”

OMB, kakšna patetika! Visoka pesem starševstvu? Je to sploh mogoče? Ali je bil ta copy writer bolj bibličen od biblije? Je to prepotencirana zapoved, da spoštujmo očeta in mater? In kakšna dikcija, kakšna demagogija! Ptice spominov! Prepoved izrekanja njihovih [sic: njunih] imen! Pa kaj se jim je čisto zmešalo?

Še več! Kako si upajo uporabiti besedo, ki jo moram poguglati v slovarju? Žitje? No, z življenjem je očitno res nekaj narobe…

Tough kids

“V nedeljo, 20. decembra 2015, bo referendum o naši družini. Obkrožen glas proti bo glas za naše najbolj krhke in nemočne. Bo glas za naše otroke. Za njihovo prihodnost.”

Otroci niso krhki in nemočni, kaj šele najbolj krhki in nemočni.

Otroci so tough. Padajo s koles in vej, ogroža jih promet, trebuh jih boli od čokolade, včasih se jim zaredijo uši, majhni so non-stop bolani, v šolah jih učijo neumnosti in od njih zahtevajo disciplino, starši jih kregajo ali celo klofutajo, hočejo vse in dobijo malo, nekateri celo ljubezen, starši se ločujejo, dedki in babice umirajo, odraščajo, ne štekajo politike, ne razumejo vojne, ne razumejo trpljenja.

Kdo si upa trditi, da so otroci krhki in nemočni? Za otroke je treba skrbeti, jih oblačiti, hraniti, učiti, spodbujati, usmerjati. A to še ne pomeni, da jih smemo imeti za krhke in nemočne. Krhkost in nemoč otrok je samo metafora ali če hočete izgovor za tiste, ki so v obe smeri obsedeni od avtoritete, avtoritativnosti, avtoritarnosti.

Govorim o ljudeh, ki hočejo zaščitnika in/ali hočejo sami biti zaščitnik. Govorim o ljudeh, ki se jim zdi pokroviteljstvo osnovna medčloveška drža. Govorim o ljudeh, ki vidijo družbo kot vzgojno-varstveni zavod. Govorim o ljudeh, ki v vsakem sočloveku vidijo otroka, za katerega morajo vsiljivo poskrbeti in ga navidez prijazno pokarati.

Ah, ja, seveda: za otroke gre.

Toliko za danes literarne in sociološke analize o tem neumnem spotu.

Jutri pa še nekaj konkretnosti in trivialnosti: suspenz Pavleta Ravnohriba, viralnost in učinkovitost ter anonimnost in subverzivnost spota, jeza medijev in drugih tradicionalnih, etabliranih struktur ob nečem tako marginalnem — in nenazadnje še o tem, zakaj bi ravno istospolne poroke in družine lahko ozdravile Slovence tega, kar jim diagnosticira Vodeb.