Pravo in trači ali kako je Slovenija izbirala kandidate za sodnike ESČP

Predsednik Pahor je po posvetovanju s pametnejšimi od sebe predlagal poslancem štiri kandidate za slovenskega sodnika ESČP, DZ pa je potem požegnal tri imena in jih poslal na glasovanje v Svet Evrope. Naprej grejo Nina Betetto, Nina Peršak in Marko Bošnjak. Pahor je že sam prej abstrahiral prijavljenega Miodraga Đorđevića, DZ pa je potem skenslal Klemna Jakliča.

Zdaj v medijih razlagajo, da bo zaradi slovenskih predlogov — zlasti pa zaradi izločitve harvardovca Klemna Jakliča — izbruhnil “mednarodni škandal”. Po mojem ni tako hudo. Tudi jaz bi najraje poslal v Strasbourg ravno ta dva luzerja, ampak kaj hočem — nisem ne predsednik ne poslanec.

Huda obtožba

Napisati in objaviti, da je predsednik Republike kršil zakon, je huda obtožba. To ni tak malenkosten, četudi velepomembno zgovoren očitek, kot če se zgražamo, da je nekomu z zanj značilno evforijo in nepremišljenostjo rekel: “To mi deli, miška mala.”

Skratka: vrhovni sodnik Miodrag Đorđević se je trikrat prijavil za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice in imel podporo Vlade in Sodnega sveta, a ga Pahor niti enkrat ni dal na seznam predlaganih za glasovanje v DZ.

Še več! Đorđević trdi, da je Pahor “prva dva postopka prekinil, o čemer [pa] ni izdal odločbe”. S tem da je predsednik Republike “kršil zakon o predlaganju kandidatov iz RS za sodnike mednarodnih sodišč, saj se je s prekinitvijo postopka samovoljno postavil nad zakon, ki mu ne daje pravice do prekinitve postopka”.

Če to napiše Majda Vukelić, že mora biti nekaj na tem.

Resno. Prosim predsednika Pahorja, naj se izjasni o očitkih Miodraga Đorđevića. V enem tednu se kdo ve zakaj še ni.

BMZ

Jakliča je favoriziral in forsiral sedanji, odhajajoči sodnik ESČP Boštjan M. Zupančič. Morda mu je s tem naredil medvedjo uslugo.

Kot vemo, predsednik in predvsem poslanci niso občutljivi na spodobnostne finese političnega kadriranja — za katerokoli funkcijo in stroko pač že gre. Zato mislim, da jim ni šlo v nos to, da je Jakliča zagovarjal BMZ — šlo je pa v nos meni.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope seveda ne prepoveduje formalno aktualnim sodnikom ESČP, da se izjasnjujejo o svojih naslednikih, vendar se mi zdi Zupančičeva poteza presenetljiva stvar slabega okusa. Še tem bolj, ker je BMZ intelektualni snob, katerega edina olajševalna okoliščina je, da je to bil že pred izvolitvijo za sodnika ESČP. Od njega tega ne bi pričakoval.

Disclaimerji ali kako majhen je ta svet

Od štirih prijavljenih kandidatov za sodnike/sodnice poznam vsaj dva do tri.

• Z Miodragom Mikijem Đorđevićem sva tako rekoč sošolca iz vrtca: moj starejši sin je bil v isti skupini z njegovim starejšim sinom, mlajši pa z mlajšim. On in njegova druga žena Tina Brecelj Đorđević, državna sekretarka na Ministrstvu za pravosodje, in midva z bivšo partnerko, materjo mojih sinov, smo enkrat uspešno zlobirali — na Mikijevo pobudo, to je že treba reči — sprejem sinov na šolo izven šolskega okoliša. Se mi zdi, da je kar maher za take zadeve. Čeprav mu zdaj to očitno ni nič pomagalo.
• Nina Betetto je bila moja sošolka na Filofaksu. Sicer se je ne spomnim dobro. Takrat se mi je zdelo, da je piflarka. Zakaj bi nekdo poleg prava na drugem faksu študiral še francoščino? No, saj.
• Če ne bi bilo Požareporta, pa še dandanes ne bi vedel, da sta bila Nina Betetto in Miodrag Đorđević poročena. Od Mikija sicer vem, da ima odraslo hčerko, nisem pa vedel (in vprašal), s kom.
• Bojan Požar je tudi insinuiral, da služba Mikijeve sedanje žene meče čudno luč na njegovo prijavo za sodnika in oba postavlja v konflikt interesov. Meni pa je to zabavno. Še tem bolj, ker je Požar objavil še en kao žmohten trač, da se je za sodnika ESČP (v nadaljevanju neuspešno) prijavil tudi generalni državni pravobranilec Boštjan Tratar (ne poznam), v postopku pa je sodelovala njegova bivša žena Evelin Pristavec Tratar (ne poznam), ki je generalna direktorica direktorata za pravosodno upravo na Ministrstvu za pravosodje.
• Klemna Jakliča poznam s Twitterja, srečala pa se še nisva. Enkrat sva se po mojih laičnih močeh zapletla v nek pravniško-politični pogovor po direktnih mesidžih — verjetno v zvezi s Patrio, o čemer je briljantno pisal. Pozneje mi je poslal po emailu neko strokovno literaturo, morda svoj paper, ampak ne vem, ali in kam sem to shranil.
• Dolgo sem mislil, da poznam tudi Marka Bošnjaka — še iz otroštva —, vendar se je po zaslugi podatka o njegovi letnici rojstva in natančnega spomina moje mame izkazalo, da ne gre za istega Marka Bošnjaka. Skratka, nikoli nisem bil v 70. letih na smučanju v Dolomitih z današnjim kandidatom za sodnika ESČP.
• Edino Nine Peršak totalno ne poznam oz. nisem zanjo še nikoli prej slišal. Morda bi pa zato morala biti moja favoritinja.
• No, v starih časih sem bil večkrat na BMZ-jevem vikendu na Colu. Bil je kolumnist Razgledov. Moja bivša žena je bila njegova fenica. Enkrat sem ga poslušal na terasi nekega vikenda na Hvaru, ko je žagal na svoj violončelo.

Toliko za danes teh tračev.